Otvoritev parka in Valvasorjeve čebelarske poti ter 10. čebelarski praznik

Čebelarsko društvo Zagorje je na Izlakah, na pobočju med društvenim domom in kapelo ter ruševinami gradu Medija, uredilo učno čebelarsko pot. Tako kot dom, ki so ga zgradili na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, so se tudi urejanja parka z učno potjo poti lotili s prostovoljnim delom. Čebelarska pot bo vedoželjnim domačinom in radovednim obiskovalcem popestrila možnosti, kaj si lahko v Zasavju zanimivega ogledajo in prijetnega doživijo.

 

Otvoritev parka in Valvazorjeve čebelarske poti bo v petek, 18. maja 2012. Slovesnost se bo pričela ob 17. uri, ko bo najbolj sloveči prebivalec nekdanje graščine, imenitni učenjak Janez Vajkard Valvasor, odprl po njem imenovano učno pot. V kulturnem programu bodo nastopili pevci in plesalci ljudskih plesov. Dogajanje se bo nadaljevalo na grajskem dvorišču, kjer se bodo nastopajočim pridružili še igralci s Petrovo učno uro (Peter iz naslova je seveda slovenski čebelarski klasik Peter Pavel Glavar), plesna skupina Maestro, govorniki in podeljevalci priznanj. Prizorišče bo pred morebitnim slabšim vremenom ščitil velik šotor, ponudbo pa bodo popestrile še stojnice, kjer se bodo predstavili čebelarji, pridelovalci hrane in nekatera društva iz Zagorja in Zasavja.

 

Prazničen bo tudi naslednji dan, sobota, 19. maja. Če bo petkovo dogajanje namenjeno predvsem Zasavčanom, pa bo sobotna prireditev, ki bo tekla po podobnem scenariju, namenjena predvsem čebelarjem iz vseh delov Slovenije. Jubilejni deseti čebelarski praznik naj bi po ocenah organizatorjev privabil kar tisoč obiskovalcev.

 

Čebelarska pot, ki so jo uredili marljivi zagorski čebelarji, nosi ime Janeza Vajkarda Valvasorja. Znamenitemu učenjaku in njegovi Mediji je namenjena prva postaja na poti, ki kratko predstavlja njegovo življenje in opažanja, kjer seveda ni spregledal niti čebel. Takole pravi v sloviti Slavi vojvodine Kranjske: »Ko poleti čebele roje, čebelarji vzamejo železno ali bakreno ponev, bijejo po njej s paličko in žvižgajo; čebele se na drevesu združijo v okroglo kepo. Tedaj vzamejo štirioglato skrinjo, jo malce z medom namažejo, zabijejo pokrov in tudi tega zgoraj pri luknjici nekoliko z medom prevlečejo. Nato privežejo skrinjo ali panj na drevo tako, da pride luknjica prav k čebelam in se jih skoraj dotika. Čebele zlezejo potem same od sebe skozi luknjico v panj, ki ga nato postavijo v čebelnjak k drugim panjem«.

Na tej postaji se na kratko predstavi tudi Čebelarsko društvo Zagorje, ustanovljeno zdaj že daljnega 30. marca 1919 v Lokah pri Zagorju. Od bolj skromnih začetkov, ko je združevalo 37 članov, je prehodilo uspešno pot, saj danes sodi med najbolj dejavna društva v Sloveniji, svoje prijatelje pa so si naši tudi prek meja države, v Avstriji in Nemčiji.

 

Na drugi postaji se obširno predstavi glavna junakinja poti, medonosna čebela, največ pozornosti pa je deležna domorodna kranjska čebela (Apis mellifera carnica). Strokovnjaki pravijo, da je odlično prilagojena hitrim in težjim vremenskim spremembam, da je mirna ter da odlično izrablja cvetlične in gozdne paše. Na informativni tabli je predstavljeno življenje čebele in čebelja družina, ki na vrhuncu sezone šteje okrog 60 tisoč osebkov. Obiskovalci zvedo, kakšne so razlike med delavkami, troti in matico ter spoznajo različne zanimivosti iz njihovih življenj. Najmanjša delavka je že dolgo in upravičeno simbol pridnosti, matica lahko dnevno zaleže tudi dva tisoč jajčec, kar pomeni njeno dvakratno težo, življenje trotov pa tudi ni tako idilično, kot se zdi na prvi pogled.

 

O hrani čebel in glavnih pašah, ki se čebelam ponujajo v našem okolju, se obiskovalci podučijo na tretji postaji. Da bi bolje poznali za čebelarjenje pomembne vrste rastlin, so v parku zasajene nekatere medovite vrste. Opis te postaje zaključimo s podatkoma, da je pridelava kar treh četrtin hrane v Evropi odvisna od čebel, saj je kar 84 odstotkov rastlinskih vrst odvisnih od njihovega opraševanja. Tako čebele naredijo nekaj desetkrat večjo korist okolju kot samemu čebelarju.

 

Tema naslednje postaje so bivališča čebel. Čebelje družine ne bi več mogle preživeti v drevesnih duplih ali panjih, kar so bila njihova prebivališča v pradavnini, danes domujejo v panjih. In tudi tu je bil slovenski prispevek k razcvetu čebelarjenja velik, saj je Anton Žnideršič pred sto leti skonstruiral še vedno uporabljani AŽ panj.

Čebelnjaki so ob kozolcih eno najbolj vidnih znamenj slovenskega podeželja. Niso samo srečevanje z ljudskim stavbarstvom, ampak tudi likovno umetnostjo, saj so panje že v začetku 19. stoletja začeli krasiti s panjskimi končnicami – slikami z motivi čebelarjenja in ljudskih običajev. Seveda tudi Valvazorjevo čebelarsko pot krasi krasen čebelnjak, v katerem bo društvo ponujalo tudi v Sloveniji še premalo znano apiterapijo.

 

Zadnja postaja in informativna tabla na poti sta namenjena čebeljim pridelkom, naravnim živilom, ki pomagajo krepiti in ohranjati naše zdravje. Najprej je to med, pravzaprav cvetlični med, ki ga čebele pridobivajo iz nektarja različnih cvetov, in gozdni med, ki ga pridobijo iz mane. Potem sta še s hranili bogat cvetni  prah ali pelod in odlično krepčilo ter poživilo matični mleček. Med pridelki sta tudi vosek, stavbno gradivo celic satovja, in propolis, katerega zdravilne učinke so poznali že v prazgodovini.

 

Na tej postaji pa zvemo tudi, zakaj tudi Čebelarsko društvo Zagorje upravičeno sodi med najbolj dejavna čebelarska društva. Tako se eden izmed članov ponaša s svežim svetovnim priznanjem za medeno penino, drugi pa se je pred leti trudil z zbiranjem receptov, kjer igra med pomembno vlogo – njegova knjiga nosi naslov Slastne medene dobrote.


Besedilo: Roman Rozina