Dan slovenskih rudarjev slavnostno praznovali tudi v Zagorju

DAN SLOVENSKIH RUDARJEV SMO SLAVNOSTNO PRAZNOVALI TUDI V ZAGORJU
Utrinki s praznovanja Dneva slovenskih rudarjev - 3. julija 2023

Stanovsko prireditev je tradicionalno začel Rudarski pevski zbor Loški glas z Rudarsko himno.

Svečano prireditev smo povezali z 10. obletnico uspešnega delovanja našega društva, na kar smo še posebej ponosni. V uvodnem nagovoru je predsednik društva Franci Brinovec z rudarskim pozdravom SREČNO pozdravil stanovske kolege – rudarje - četo uniformiranih rudarjev, člane društva RMED SREČNO ZAGORJE, predstavnike sorodnih društev, Zagorjane in vse, ki so s svojo prisotnostjo izrazili spoštovanje do rudarske dediščine in med njimi tudi podžupana Mitjo Adamljeta, ki je povedal nekaj spodbudnih besed glede ohranjanja rudarske dediščine v Zagorju.

Rudarstvo je naši dolini dalo pečat, to ni dvoma... Začetki rudarjenja v Zagorju segajo v davno leto 1755, ko je bilo izdano prvo dovoljenje za pridobivanje premoga. Potem se je ob vzponih in padcih v zagorskem podzemlju pridobivalo premog dolgih 250 let. Danes se premog v Zagorju že več kot 25 let ne koplje več, vendar je rudarska tradicija še vedno živa in prepričani smo, da bo rudarska dediščina za vedno ostala v naših srcih tudi s pomočjo rudarskih pesmi in literarnih zapisov domačih in drugih avtorjev.

Med častnimi obiskovalci prireditve sta bila rudar, pesnik Maks Marinčič, član našega društva in po rodu Zagorjan, univerzitetni diplomirani rudarski inženir, izredni profesor in tudi pesnik Emil Eberl. Prisluhnili smo njuni poeziji Ogrevanje Maksa Marinčiča in Zaton knapovščine Emila Eberla v izvedbi recitatork Metke Šum in Maje Malovrh Repovž.

Ob praznovanju 10. obletnice našega društva je bil slavnostni govornik Borut Flisek, prvi predsednik Društva RMED SREČNO ZAGORJE v obdobju od ustanovitve v letu 2013 do leta 2018. V svojem govoru je povedal, da so bili začetki delovanja društva precej zahtevni, da pa nas je gnala želja po ohranjanju rudarske dediščine in tradicije in ozaveščanju mlajših rodov o naši rudarski preteklosti.

Tretji julij, praznik slovenskih rudarjev praznujejo vsa rudarska mesta po Sloveniji. Še posebej ponosno praznik praznujemo zagorski rudarji, saj je praznik slovenskih rudarjev v spomin na tri dnevno gladovno stavko, ki so jo začeli rudarji v jami Kotredež in se je hitro razširila na vse jame po Zasavju in po Sloveniji ter tudi v druge gospodarske panoge. Takrat je v jamah ostalo 2500 rudarjev, pridružili so se jim tudi delavci na dnevnem kopu in v rudniških delavnicah. Delali so le tisti, ki so skrbeli za rudniške naprave, brez katerih bi bilo lahko ogroženo življenje rudarjev. Že naslednji dan so bile zaprte vse trgovine in gostilne, saj so nemogoči delovni in življenjski pogoji, ki so se iz dneva v dan še slabšali, mučili prav vse delavce v tistih časih. V tej gladovni stavki so rudarji vztrajali v jami tri dni brez vsakršne jedi in okrepčila razen vode in dosegli, da sta oblast in Trboveljska premogokopna družba preklicali vse prej izdane ukrepe in rudarjem sporočili, da ostajajo njihove pravice neokrnjene. Tako so se rudarji po 72 urah gladovne stavke vrnili iz rovov, kjer so jim priredili veličasten sprejem.

Čeprav je bil rudarski poklic težak in so morali rudarji v slabih razmerah globoko pod zemljo trdo delati, da so lahko preživljali številno družino, pa so se rudarjem po srečni vrnitvi iz jame razjasnili obrazi in so se tudi po končanem šihtu radi družili. Tako so se  že davno ustanovili Pihalni orkester, Rudarski pevski zbor Loški glas in nazadnje so se pred leti v prav zanimivo pevsko skupino združile knapovske punce, ki so z nastopom popestrile prireditev.

Po izdelavi zadnje zadelke v jami Kotredež pred 20. leti, se je rudarsko Zagorje začelo počasi a vztrajno spreminjati, a knapovski duh med upokojenimi rudarji in bivšimi zaposlenimi na rudniku Zagorje je še vedno živ. Med njimi je tudi pesnik in literat Vlado Garantini, ki se v svojih pesmih sprehaja med zgodbami rudarjev tam spodaj po rovih in tu zgoraj po cestah in ulicah. Prisluhnili smo še enkrat Metki Šum in pesmi Vlada Garantinija: O skrivnostih mojega mesta.

Sledil je najbolj svečan del prireditve, naš tradicionalni, stanovski SKOK ČEZ KOŽO. Po stari knapovski navadi je starešina rudarske čete Mitja Pavlič prikazal SKOK ČEZ KOŽO štirih častnih skakačev. Uvodoma je predstavil, da skok čez kožo izvira iz 16. stoletja, ko so v čeških in slovaških rudnikih sprejemali novince med stare rudarje. V preteklosti, ko so bile odprtine jaškov še manjše, se je mlad rudar pokazal v svoji spretnosti in pogumu, ko je preskočil odprtino jaška. Iz leta v leto so odprtine jaškov postajale večje in skok preko njih je zamenjal skok čez kožo. Koža je poseben kos usnja, ki so ga imeli rudarji opasanega z jermenom in jim je služil pri spuščanju po drčah v jamske prostore in jih je tudi varoval pred vlago. Ker so danes jame v naših zasavskih rudarskih krajih že vse zaprte in v naših dolinah ni več mladih rudarjev, ki bi jih sprejeli med stare rudarje, smo med častne skakače povabili tiste, ki so vsak na svoj način prispevali svoj košček v mozaik slovenske in zasavske knapovščine.

Tako so letos na naši svečani prireditvi ob 3. juliju – prazniku slovenskih rudarjev v častni rudarski stan na 9. častnem skoku čez kožo - skočili štirje častni skakači, Emil Eberl, Aljaša Urbanija, Sonja Meterc in Miran Kokole.

Kot prvi častni skakač 9. skoka čez kožo je bil Zagorjan Emil Eberl.

Emil Eberl se je rodil kot sin rudarja Leopolda Eberla  v Toplicah, v Zagorju v letu 1931, kjer je obiskoval tudi prve štiri razrede osnovne šole. Med vojno je bil z materjo izgnan v izseljeniško taborišče v Nemčijo.  Ob vrnitvi v Zagorje je bil star 14 let in se je vpisal v prvi razred nižje gimnazije, ki jo je zaključil v letu 1948. Pet let višje gimnazije in maturo je opravljal v Trbovljah in se leta 1953 vpisal na študij rudarstva Tehniške fakultete v Ljubljani - Montanistika ter diplomiral v letu 1960.

Najprej je bil zaposlen na Inštitutu za oplemenitenje ekonomskih mineralov v Ljubljani nato pa na Rudarskem inštitutu od njegove ustanovitve v letu 1962, pa vse do upokojitve v letu 1996.

Med svojim službovanjem je dosegel naziv znanstveno raziskovalnega svetnika in organizacijsko opravljal tudi položaje kot v.d. direktorja, vodje oddelka in druge naloge. V njegovih raziskovalno – razvojnih delih in aplikacijah obstaja 160 elaboratov in poročil. Njegovo strokovno delo je bilo usmerjeno na bogatenje mineralnih surovin in na mehansko procesno tehniko. Kot glavni projektant je vodil izgradnjo čistilne naprave za Salonit Anhovo, s čimer se je dodobra očistilo reko Sočo.

Od leta 1983 do 1989  je kot predstavnik Jugoslavije vodil  skupni Jugoslovansko-Ameriški projekt podzemeljskega uplinjanja premoga, v okviru katerega so izdelali  tudi idejni projekt podzemeljskega uplinjanja na premogovniku Velenje. Od leta 1995 do 1998 pa je bil vodja skupnega Slovensko-Ameriškega - projekta, na strani Slovenije, za gospodinjske odpadke.

Sodeloval in predaval je na več domačih in tujih posvetovanjih in kongresih, o čemer obstaja 60 publikacij. Za svoje znanstveno raziskovalno delo  je prejel več priznanj od teh najvišje - nagrado Sklada Borisa Kidriča.

Bil pa je tesno povezan tudi s Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo (FNT), kjer je kot izredni profesor izvajal predavanje treh  predmetov.

Poleg strokovnega dela je Emil Eberl v svojem prostem času gojil tudi različne hobije. Takoj po osvoboditvi se je vključil v rudarsko godbo na pihala Zagorje in bil njen član do pričetka študija na Fakulteti. Opravil je nižjo glasbeno šolo za violino in bil solist v orkestru šole. Pozneje se je poizkušal še z različnimi inštrumenti in v zadnjem času predvsem s kitaro in kot je hudomušno dejal: »S to bom pa brenkal, dokler ne bom odbrenkal.«

Da je človek številnih talentov od glasbe, pisanja pesmi, slikanja, nam je dokazal s pisanjem pesmi in zgodb.

Aljaša Urbanija je bila od leta 2013 pa vse do letošnjega junija ravnateljica Srednje šole Zagorje, šole, v kateri se je za rudarja izučilo večina zagorskih rudarjev. Aljaša pa je tudi Zagorjanka – Izlačanka, ki jo je že prva zaposlitev pripeljala med rudarje. Zaposlila se je 4. januarja 1984 v takratnem Rudarskem šolskem centru v Zagorju kot šolska pedagoginja. Najprej je bilo njeno poslanstvo svetovanje dijakom rudarske poklicne in srednje šole pri njihovih socialnih in učnih težavah. Seveda pa so ji prav kmalu želeli predstaviti tudi zahtevne delovne pogoje, v katerih so delali rudarji pod zemljo. Odpeljali so jo na ogled Rudnika Trbovlje, kjer se je soočila z realnostjo dela rudarjev.

V rudarsko šolo je takrat prihajalo veliko dijakov iz Bosne, ki so stanovali v Dijaškem domu v Hrastniku. Njihovi starši niso prihajali na govorilne ure in roditeljske sestanke, pač pa so predstavniki šole odšli k njim in jih seznanili z učnim uspehom njihovih sinov. Hkrati pa so takrat kot predstavniki šole in rudnika tudi poskrbeli za promocijo poklica »Rudar in za pridobivanje novih dijakov. Aljaša Urbanija je po svoji profesionalni poti spremljala kar nekaj generacij dijakov, ki so prišli v Zagorje v poklicno ali srednjo šolo, si našli tukaj zaposlitev, si ustvarili družino in tukaj v Zagorju tudi ostali.

Sonja Meterc je Zagorjanka in dolgoletna članica Društva RMED SREČNO ZAGORJE. Sonja je hči očeta rudarja in žena že pokojnega moža, ki je bil prav tako rudar. Zelo dobro se še spomni tragične nesreče v jami Kotredež, saj je bil takrat tudi njen oče v nočni izmeni. Zaskrbljeni so čakali pred jamo, a na srečo je oče takrat delal na drugem delovišču in ostal živ. Sonja pove, da spoštuje rudarstvo in prav zato se rada obleče v rudarsko opravo in nastopi kot članica pevske skupine Knapovske punce.

Miran Kokole je rudarski upokojenec. Petindvajset let je delal v zasavskih jamah, najprej v jami Kotredež, potem v jami Trbovlje in vse do upokojitve je pot potil tudi v jamah v Hrastniku. Ponosen je tudi na obdobje 15 let, ko je bil jamski reševalec. Pa vendar najbolj s ponosom pove, da je že 45 let aktivni pevec v Rudarskem pevskem zboru Loški glas, kjer je zadnjih 6 let tudi predsednik zbora. Z zborom sodeluje na vseh prireditvah, ki so vezane na rudarsko tematiko tako v občinskem merilu kot tudi širše. Kot predsednik zbora Miran Kokole skrbi, da zbor uspešno sodeluje tudi na vseh ostalih prireditvah in proslavah v občini.

Sledile so čestitke častnim skakačem in čas za fotografiranje. Za konec nam je še enkrat zapel Rudarski pevski zbor Loški glas, pod taktirko Luke Groboljška, ki je pred kratkim obeležil častitljivih 95 let obstoja. Prireditev je povezovala Marija Topole. Prireditve je poleg Društva RMED SREČNO ZAGORJE finančno podprla tudi občina Zagorje ob Savi in naši zvesti donatorji. Zahvaljujemo se tudi vsem vam in vsakomur, ki skrbite za ohranjanje rudarske dediščine, da ta nikoli ne bo potonila v pozabo. Prireditev smo zaključili s prijetnim druženjem ob knapovski malici, ki pa ga je žal prehitro prekinila nevihta.


SREČNO!


Zapisala:
Maja Malovrh Repovž