Nataša Tajnik Stupar "Krajina v meni" - Slikarska razstava

Krajina v meni

Čudež, ko se barva utelesi na platnu

Slikarka Nataša Tajnik Stupar pri ustvarjanju spoštuje tradicijo, a obenem išče svežino in lastno izvirnost. Je ena izmed avtoric, ki je v slovenski prostor vrnila vlogo in pomen klasične slikarske manire ter jo ponovno utrdila. Njena slikarska raziskovanja že vse od začetka vodijo od figurativnih, pokrajinskih do predmetno nedoločljivih vsebin, predvsem pa je v njih zaznati globje pomensko osmišljanje in utemeljevanje simbolnega (Pop up Corona, 2021). Hkrati je v njenih sočasnih akvarelnih podobah mogoča popolna svoboda interpretacije. To pojasnjuje njeno gradnjo podob s hitro sušečo tehniko pri vsaki novi potezi, ki je dokončna in nezamenljiva, podobna poetičnemu zidanju, poteza na potezo. Ko je intuitivni poseg končan, ko so poteze izpeljane, na njeni ravni ni več ponovitve. Lahko pa isti motiv ponovno nadgradi in dokonča v naslednji izvedbi z oljnimi barvnimi nanosi.

S slikanjem občudovanih pokrajin umetniki opredeljujejo svoj najintimnejši odnos do sveta. Krajinska tematika jim ponuja vrsto različnih izraznih možnosti in mnogi slikarji jo še naprej gojijo z vso skrbjo in umetniško močjo. Odtujenost v (z vse obsežnejšo materialnostjo obremenjenem) realnem svetu ustvarja poželenje po okolju, podobno krajem, ki so jih puščavniki iskali za meditacijo, za stik s samim seboj. V tem kontekstu predstavlja slikarkina pokrajina s pogledom na morje in obalo od zgoraj, upodobljena na slikah Tjesni in Ob Tjesni (obe 2020), prostor za soočenje z notranjim. Slikarkina doživljanja krajine, predvsem narave s poudarkom na intimnosti ob morju, skozi takšno percepcijo dobivajo prav poseben zven.

Kompozicije največjega cikla Skriti prostori (2021) nastajajo spontano, v harmoničnem in premišljenem polaganju mehkih linij in nedefiniranih ploskev, zato lahko govorimo o izrazni moči zgoščene likovne vsebine, ki jo slikarka doživlja kot močan duhovni naboj. Mar niso moč in čar oljnih barv ter poteze s čopičem in fascinacija barvne sledi na enem zadnjih slikarkinih ciklov primerljive z legatom v glasbi? Kot legato v glasbi označuje, da se glasbene note igrajo ali pojejo gladko in povezano, se poteze na sliki Secret places VI temu prilagajajo. Slikarka v umirjenem ritmu enakomerno prehaja od poteze v potezo brez vmesne konture, vendar za razliko od nejasnosti ustvarja iluzijo. Kot bi iz razpršenega zvoka, ki ne zveni nujno najbolj precizno, brez vmesne tišine ustvarjala skrivnostno glasbo.

Neokrnjena narava umetnikom vedno ponuja v navdih neizmerno bogastvo magičnih oblik in barv, svetlobnih učinkov, svetljenj in utripanj. A čeprav se nekateri kraji zdijo čudno znani, večinoma ne gre za prave svetove, ne za realno podobo kraja ali za mimetično preslikavo videnega (The Good, the Bad and the Lazy, 2021). Nekatere njene podobe predstavljajo tišino nedorečenega, neotipljivega prostora. Pri podobi Beautiful while dying (2021), ki gledalcu ponuja pogled od zgoraj, se vse dogaja v neki mehkobni esenci grozljivega miru, v katero vstopamo gledalci z zadržanim dihom in neslišnimi koraki. Poanta ni v pogledu od zgoraj ali od spodaj, ampak v dejstvu, da pogled s te pozicije deluje nekoliko popačeno, ekspresivno, nerealno.

V slikarstvu Nataše Tajnik Stupar sobivata subjektivni in objektivni pogled na pokrajino, s čimer želi slikarka dokumentirati ne-čas in ne-obstoj. Po eni strani njene podobe kažejo slikarkino intimno doživljanje vsakdana, čeprav si želi, da bi z njimi tudi opozarjala na ekološke probleme. V tem kontekstu se giblje med rahlim (zavestnim) aktivizmom in skomigom z rameni, kar z drugimi besedami pomeni, da slika iz svoje duše to, kar se ji zdi vredno upodobitve. Naravo upodablja v vsej svoji lepoti, kar že samo po sebi kliče po tem, da jo čuvajmo. A vendar se v (skoraj abstraktnem) ciklu slik Ugreznine (2022) ob pogledu na ugrezajočo jezersko obalo kaže slutnja, da človek ne bo imel več dolgo vloge na tem planetu, ker se bo pogreznil v usedline in se morda nekoč porodil čist in jasen, samo z veseljem do biti in bivati. S svojo izpovedno estetiko, ki jo vodi (tudi) ekološka ozaveščenost, njene podobe vlivajo upanje, da vendar še nismo popolnoma izgubljeni v tem prostoru in času.

Krajine so umetniška dela, ki prikazujejo prizore narave, a ne brez transformacije začetnega motivnega impulza v lastno likovno poetiko (Skrivnost Genius Loci, 2021). Narava je bila za Natašo Tajnik Stupar vselej izziv, zato še posebej uživa v plenerizmu. Čustvenost je v njenih podobah navzoča kot ekspresivna poetična izpoved in kot sproščeno potovanje, usmerjeno v odkrivanje lastne eksistence. Čudež, ko se barva utelesi na platnu, in ustvari podobo, v kateri živita izraznost in sporočilnost, je zanjo nezamenljiv.